28.4. 2O17, 8:30. – Končno, prišli smo na Škotsko. Trenutek na katerega smo čakali skoraj dva meseca. Vsi smo bili že zelo vznemirjeni. Kmalu po tem, ko smo pristali, smo že izkusili škotsko gostoljubnost, saj nas je že na izhodu iz letališča pričakal velik napis »Welcome to Edinburgh«.
Kmalu za tem smo se v »Duble decker-ju« od peljali do našega hotelčka v predmestju Edinburga. Ob vstopu v hotel nas je odprtih rok sprejel prijazni receptor, ki je presenetljivo lepo in razločno govoril angleško. Mislil sem si: “Pa saj britanska angleščina ni tako grozna kot pravijo.” Seveda smo naslednji dan ugotovili, da se ta receptor piše Janoš in da je po rodu Grk. V Edinburgu smo ostali dve noči (sreda, četrtek), v petek pa smo nadaljevali svojo pot proti Dandiju, saj se je takrat v bližnjem kraju Kirrimuiru odvijal festival Bonfest, na katerem naj bi nastopali s STARO KITARO. Na poti smo se ustavili tudi v St. Andrewesu, kjer smo si pogledali razvaline gradu in tamkajšnjo univerzo. Med drugim smo šli tudi na plažo. V Dundee smo prišli zvečer in se takoj odpravili prizorišča prvega dne festivala, da bi videli, kakšna je naša konkurenca.
Naslednji dan smo že imeli prvi nastop. Kot večina mlajših skupin smo nastopali Townhall-u. Vendar se je pred nastopom zgodil manjši zaplet. Znana tribute skupina STINGER je poskrbela za promocijo festivala tako, da je igrala na tovornjaku, ki se je peljal skozi mesto. Problem pa je bil v tem da bi morali opremo, ki je bila na tovornjaku, uporabiti tudi mi. In ker so eno uro zamujali, smo nastop izvedli brez tonske vaje. Kljub temu pa smo organizatorje tako navdušili, da so nam naslednji dan kot edini skupini iz Townhall-a pustili otvorili tretji dan festivala. In tako smo se naslednjega dne popoldne zopet odpravili v Kirrimuir. Ker so ozvočevalcem šele v zadnjem trenutku povedali, da pridemo, so bili popolnoma nepripravljeni in tako se je tonska vaja malce zavlekla. Največji trenutek negotovosti pa je bil, ko so ugotovili, da je s Črtovim inštrumentom nekaj narobe, saj je spuščal čudne zvoke. Sicer so mu posodili drugega vendar nanj ni bil navajen, zato z njim ni mogel igrati. Na koncu ni bilo druge izbire, kot da so mu pustili uporabiti njegov inštrument.
Nastop nam je odlično uspel, v svoj program smo vključili celo eno skladbo v slovenščini. Ljudje so bili po izrazih sodeč nad nami navdušeni. Bili smo zelo ponosni nase. Po nastopu našega življenja pa nas je čakal še intervju za irsko televizijo. Intervju smo tudi zelo dobro opravili in mislim, da je bila tudi gospa novinarka zelo navdušena nad nami. Za nas je bila to neverjetna izkušnja. In četudi je to naš zadnji nastop v tujini, si ga bomo jaz in moji soustvarjalci iz STARE KITARE (Črt in Lovro Saksida, Matic Šinigoj, Jona Žgur) zapomnili za vse življenje.
Zapisal: Jurij Mušič, 8.a
