Pa povprašajmo naše stare starše, smo si rekli. Povabili smo jih na klepet. V petek, 1. 3., so se našemu vabilu odzvali Alexova babica in dedek, Nacetov dedek in Vitina teta. Pozorno smo prisluhnili, ko so nam doživeto predstavili svoja prva leta šolanja. Predstavljali smo si, kako drugačne so bile njihove učilnice, kakšne njihove haljice, šolske potrebščine in kako strogi učitelji so jih učili. Vprašali smo se, ali bi se mi danes kaj naučili v takih šolah. Ko je nam začelo kruliti po želodčkih, ker se je bližala malica, so nam zaupali, kako enolične in skromne so bile njihove malice, če so jih sploh dobili.
Lahko smo hvaležni za šolo, v kakršno hodimo zdaj, so nam rekli.
Za slovo od tega prijetnega druženja smo skupaj zapeli še dve ljudski, tisto o pastirčku Izidorju in koračnico o regimentu vojakov, ki od svojih deklet dobijo šopke rož.
Res prisrčna hvala obiskovalcem za prijetno in poučno druženje.
učenci 2. a z učiteljico Klaro
